Plačevanje s kriptovalutami v moji ordinaciji ni pogoj, je pa mogoče

Intervju   Matjaž Plausteiner, zobozdravnik

Mladi zobozdravnik Matjaž Plausteiner, dr. dent. med., je prvi Slovenec, ki je svojim pacientom ponudil plačilo zobozdravstvenih storitev v bitcoinih. V zasebni ordinaciji, ki jo je odprl pred približno letom dni, so takšno poslovanje že začeli. Povprašali smo ga o razlogih za to odločitev, pogovor pa je tekel tudi o podjetniških težavah zobozdravnikov v zasebni praksi.

Helena Peternel Pečauer

Kako to, da ste se odločili sprejemati plačilo za svoje storitve v bitcoinih?

Odprt sem za novosti in ena od teh so tudi kriptovalute, ki so še zlasti priljubljene v zahodnem svetu. K odločitvi, da možnost plačila zobozdravstvenih storitev razširim na bitcoine, me je dodatno spodbudila trenutna rast njegove vrednosti. Všeč mi je bila ideja poslovanja brez vmesnikov. To je korak naprej v razvoju. Tako kot v strokovni praksi tudi na drugih področjih človek ne sme zastati, časi so takšni, da se je treba hitro obrniti in prilagoditi zakonitostim trga. Očitno so kriptovalute realnost prihodnosti in zdaj že vemo, da so precej stabilnejše, kot se je na začetku napovedovalo.

Kako je videti plačilo v tej virtualni valuti?

Zelo preprosto. Storitev se zaračuna po ceniku, ki je v evrih. Nato se znesek pretvori v vrednost v izbrani kriptovaluti na podlagi trenutnega tečaja. Pri bitcoinu, ki je dosegel že vrtoglave vrednosti več kot 15.000 evrov, so to izjemno nizke vrednosti. Protivrednost za čiščenje zobnega kamna na primer znaša 0,004286 bitcoina.

Plačnik ima kriptovalute shranjene v elektronski denarnici, iz katere jih s pomočjo QR-kode ali »naslova«, ki ju ustvari druga denarnica, pošlje naprej. Ko prejmem elektronsko obvestilo, da je v našo denarnico prispelo »nakazilo«, pacientu izdam račun in sva opravila.

Je kakšen pacient za vašo storitev že plačal v bitcoinih?

Led je prebit, vendar za zdaj prevladujejo konservativne metode plačevanja. Kriptovalute so za večino ljudi še prevelika neznanka. Bitcoin velja za zelo nihajno valuto, zelo hitro spreminja vrednost, v kratkem času zelo niha navzgor, pa tudi navzdol.

Se ne bojite, da bi ostali brez zaslužka?

To tveganje mora vsak, ki se odloči za poslovanje s kriptovalutami, sprejeti. Lahko se zgodi, da človek vse izgubi, lahko pa tudi kaj pridobi. Moj cilj ob odločitvi ni bil v pričakovanju dodatnega zaslužka, to možnost sem preprosto hotel vpeljati v svoje poslovanje kot neko posebnost. Plačevanje s kriptovalutami v moji zasebni zobozdravstveni ordinaciji nikakor ni pogoj, je le ena od možnosti.

Številne v tujino pritegne tudi to, da jim naša zdravstvena zavarovalnica povrne stroške, poravna račune zobozdravstvenih storitev, opravljenih v tujini. Če storitve plačajo pri domačem zasebnem izvajalcu, te možnosti nimajo. To je nesmiselno.

Kako je sicer z zaslužkom v samostojni zobozdravstveni praksi? V javnosti velja prepričanje, da ste zobozdravniki bogati.

Bogastvo je zelo relativen pojem in vsak ga najde drugje. Če govoriva o gmotnem bogastvu med zobozdravniki, bi se večina mlajših kolegov strinjala, da je to le stereotip, ki verjetno sega v čase pred osamosvojitvijo Slovenije ali tik po njej. Moj motiv za zasebno prakso v prvi vrsti ni bil denar, temveč to, da lahko pacienta obravnavam tako, kot verjamem, da je zanj najbolje, in da si neodvisno lahko oblikujem delovni urnik in življenje. Za mlade zobozdravnike, začetnike v zasebni praksi, ni prav nič drugače kot za katerega koli drugega podjetnika v Sloveniji. Ni pa prav preprosto.

Veliko preprosteje bi bilo, če bi vam za posel uspelo pridobiti koncesijo. A to ni samoumevno? To ste že poskusili.

Res je. Ker imam ordinacijo v Ljubljani, so za koncesije pristojni v mestni občini. Razpisujejo jih v skladu s potrebami, ampak že nekaj let ni bilo razpisa. Prav zato je nam, mlajšim zobozdravnikom, veliko težje iti na samostojno pot. Pacienti ob besedni zvezi samoplačniška ambulanta pogosto otrpnejo…

Oba veva, kako težko je najti dobrega zobozdravnika v javni mreži ali priti na vrsto pri koncesionarju. Po več let nikogar novega ne spustijo blizu.

Tako je. Zobozdravniki koncesionarji so vsekakor omejeni pri sprejemanju pacientov po tem, ko izpolnijo normativ. Vendar sem optimist, nekega dne se bo moralo tudi na tem področju nekaj spremeniti.

Kako je sicer v praksi z množičnostjo obiska zobozdravnika? Podatki NIJZ za lani kažejo, da manj kot polovica Slovencev hodi na preventivne preglede, pri moških je delež še manjši. Najpogosteje pridejo z bolečinami.

Posegi bi bili gotovo preprostejši, če bi prišli prej. Očitno je ozaveščenost o pomenu preventivnih zobozdravniških pregledov pri nas še vedno na prenizki ravni. Opažam, da Slovenci obiščejo zobozdravnika le takrat, ko se pojavi težava. Če se malo pošalim, lahko rečem, da v odnosu med zobozdravnikom in pacientom velja reklo Manj se vidiva, raje se imava, seveda bolj s strani pacienta. Sem pa zelo vesel, da na stolu vse pogosteje videvam paciente brez zalivke in da so, ko gre za konzervativo, precej bolje oskrbljeni, kot so bili včasih.

Verjetno je za malo obiskov kriv prastrah pred zobozdravnikom, še iz časov, ko ni bilo današnje tehnologije in brezbolečinskih metod.

Strah navadno izvira iz otroštva in travmatskih izkušenj ob prvih obiskih. Danes pacientu med posegom res ni treba več trpeti bolečine. Ta strah je mogoče učinkovito razbliniti, le dovolj časa si je treba vzeti za pacienta in mu razložiti vse postopke. Kot otrok sem se tudi sam zelo bal zobozdravnika, zato vem, o čem govorim in kaj nekateri ljudje doživljajo.

Na večje zobozdravstvene posege, predvsem pri izdelavi protetike, Slovenci še vedno množično hodijo v hrvaške ordinacije.

Vsak trg ustvarja ponudbo in povpraševanje. Tako pač je. Vem, da je mnogo Slovencev, pa tudi Italijanov, obiskalo ordinacije kolegov na Hrvaškem. Tam imajo drugačno zakonodajo in s tem možnosti za oglaševanje svojih storitev. Tako v tujini kot tudi v Sloveniji. S privlačnimi ponudbami so pritegnili zanimanje ljudi. Nič nimam proti temu, a vseeno bi poudaril, da ima kakovost pri našem delu svojo ceno, ne glede na to, na kateri strani državne meje se opravlja.

V tako imenovanem dentalnem turizmu se skriva precejšnja past. Nekaterih bioloških procesov namreč ni mogoče prehiteti, pacienti, ki gredo na oskrbo v tujino, pa so navadno omejeni s časom. Terapevti nekatere postopke pospešijo, iz tega lahko pozneje nastane kakšen neljub zaplet. Torej, ni pomembno, ali je storitev opravil Hrvat, Švicar ali Slovenec, težava je v tem, da mora med nekaterimi postopki, zaradi okrevanja tkiv, miniti več časa. Ljudje tega ne vedo, ob težavah pogosto iščejo prvo pomoč v naših ambulantah in težko razumejo, da z zobozdravnikom ali materialom ni nič narobe, le bolj počasi bi morali skozi postopke.

Mnoge v tujino pritegne tudi to, da jim naša zdravstvena zavarovalnica povrne stroške, poravna račune zobozdravstvenih storitev, opravljenih v tujini. Če storitve plačajo pri domačem zasebnem izvajalcu, te možnosti nimajo. To je nesmiselno, saj bi slovenski pacienti ob spremenjeni zakonodaji zobozdravstvene storitve lahko izkoristili bliže domu. Iz medijev je znan nedavni primer, ko je delovno in socialno sodišče v Ljubljani presodilo v prid mojemu kolegu Krištofu Zevniku, ki je tožil Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ker so zavrnili njegov zahtevek za povračilo stroškov puljenja modrostnega zoba pri zasebnem zobozdravniku. Morda se bo zdaj le začelo kaj premikati na bolje, sprememba je vsekakor potrebna.

Razvijate idejo o mobilni zobozdravstveni enoti, ki bi starostnikom po domovih, invalidom in še komu zobozdravstvene storitve močno približala. Kako je s tem?

Ta ideja v meni raste od takrat, ko sem delal v ordinaciji javnega zdravstvenega doma, a ker je povezana s precejšnjim finančnim vložkom, ne vem, kdaj jo bom lahko uresničil. Predstavil sem jo že pristojnim v ljubljanski mestni občini, zdela se jim je zanimiva, a pri tem se je končalo. Škoda. V tujini so mobilne enote nekaj vsakdanjega in zelo olajšajo logistiko obiska zobozdravnika starostnikom, invalidom, posredno pa tudi njihovim svojcem in skrbnikom, ki morajo vse to organizirati.

V Sloveniji so prav starejši ljudje in invalidi socialno šibkejši in si samoplačniških zobozdravstvenih storitev prav gotovo ne bi mogli privoščiti, zato bi bila za izvedbo potrebna podpora ZZZS, pa tudi kakšnega sponzorja.